|
Atletsko stopalo je izraz, ki se uporablja že več desetletij in je sinonim za glivično okužbo kože stopal. Ker so ga najprej opažali predvsem pri odraslih ljudeh, ki so bili športno aktivni, so okužbo poimenovali tako, vendar pa uporaba tega izraza strokovno ni najbolj primerna.
Asistentka in specialistka dermatologinja dr. Mateja Dolenc -Voljč, dr. med., z Dermatovenerološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani nam je pojasnila, da dermatologi danes za to težavo uporabljajo širši strokovni izraz tinea pedis. Novejše epidemiološke študije so pokazale, da je to najbolj razširjena glivična okužba —pri odrasli populaciji je možnost zanjo skoraj 20 % —in da je pogosto niti ne opazijo. V celotni populaciji je obolevnost skoraj 10 %, kar je zelo veliko.
Zakaj nastane okužba?
Okužba je vedno posledica prisotnosti posebne skupine gliv, t.i. dermatofitov, s katerimi se lahko okužimo na različnih predelih telesa. »Možnost za okužbo je največja v prostorih, kjer se več ljudi zadržuje bosih: v skupnih umivalnicah v zdraviliščih, športnih objektih, javnih kopališčih, savnah, telovadnicah, predvsem tam, kjer se več ljudi tušira. Koncentracija glivic je na tleh tovrstnih prostorov precej visoka. Okužba pa se lahko prenaša tudi med družinskimi člani,« pojasnjuje dr. Mateja Dolenc-Voljč in dodaja, da okužba nastane, ko pridejo glivice na kožo. Kjer imajo ugoden pogoj za razmnoževanje, povzročijo nastanek bolj ali manj intenzivnih sprememb, vendar za okužbo nismo vsi enako dovzetni. Običajno se pojavi šele po petnajstem letu starosti. Pri otrocih so redkejše, pogosteje obolevajo moški, ki so športno aktivni in se večkrat zadržujejo v omenjenih prostorih. »Z intenzivno fizično aktivnostjo se poveča možnost za nastanek manjših poškodb na koži ali nohtih nog, ki so odprta vrata za naselitev glivic.« Pogosteje obolevajo tudi ljudje, ki imajo zmanjšano imunsko odpornost, sladkorno bolezen, bolezni perifernega žilja —arterijskega ali venskega sistema ali živčevja. Nagnjenje za te okužbe je verjetno tudi dedno,« meni dr. Dolenc-Voljčeva.
Kakšni so simptomi?
Intenzivnost sprememb se kaže v zelo širokem razponu —od manjših površinskih luščečih žarišč, ki so komaj opazna in nesrbeča, do globokih vnetnih razpok, bolečin, intenzivnega vnetja in možnih kasnejših resnejših zapletov. Ponavadi se najprej pojavi v medprstnih prostorih, kjer je koža tesno skupaj in sta vlažnost ter toplota večji. Nato se začne širiti na druge dele stopala: na podplat, hrbtišče stopala, nohte ali druge dele telesa. Običajno se začne vnetje z drobnim luščenjem, včasih z bolečimi razpokami v medprstnih prostorih, z drobnimi mehurčki in srbenjem. Če se okužba ne odkrije pravočasno in ne zdravi, se razširi na druge dele kože stopala, pojavijo se tudi intenzivnejše rdečine, otekline kože ali luščenje. To pa so že znaki, zaradi katerih ljudje vedno poiščejo zdravniško pomoč—imajo bolečine pri hoji, močno srbenje in strah pred širjenjem okužbe, pojasnjuje dr. Dolenc-Voljčeva.
Mnogi imajo blago izraženo okužbo več mesecev ali let, ne da bi se je zavedali. Včasih koža ne srbi, ne peče, ne boli, luščenje je zelo diskretno in zato ne obiščejo zdravnika in se ne zdravijo. Tudi takih primerov je veliko.
Kdaj obiskati zdravnika?
Najbolje takrat, ko se pojavijo težave, rdečina ali luščenje kože, drobni vodeni mehurčki ali boleče razpoke, svetuje dr. Dolenc-Voljčeva. »V takih primerih je priporočljiv pregled pri splošnem zdravniku, ki bo ocenil, ali je potrebna napotitev k specialistu dermatologu.«
Kako poteka zdravljenje?
Blažje oblike, kjer je prizadeta samo povrhnjica kože, se lahko uspešno zdravijo samo z
lokalnimi zdravili s protiglivičnim delovanjem. Najpogosteje uporabljamo antimikotične kreme. Pomembno je, da se jih uporablja dovolj dolgo, poudarja dr. Dolenc-Voljčeva. »Za blago vnetje lahko zadošča enotedensko zdravljenje, večinoma pa priporočamo vsaj tri do štiri tedne rednega zdravljenja. Če okužba traja daljši čas in je napredovala tudi v globlje plasti kože ali na nohte nog, je malo možnosti, da bomo uspešni samo z lokalnimi zdravili. V takem primeru uporabimo antimikotične tablete, ki se za okužbe kože na stopalu uporabljajo krajši čas, za okužbe nohtov nog pa 3 mesece. Čas zdravljenja se oceni glede na trajanje in razširjenost okužbe.«
Glivične okužbe so pogostejše v poletnem času, ko je zaradi potenja vlažnost kože večja. Same po sebi niso nevarne, vendar zaradi poškodbe povrhnjice olajšajo dostop v kožo drugim mikroorganizmom.
Bolezen je ozdravljiva
Bolezen ni težko ozdravljiva, pravi dr. Dolenc- Vojčeva, večje težave predstavlja preprečevanje ponovitev. Najpogosteje se ponovijo pri tistih, ki imajo večje tveganje za okužbo, ki so okužbo že imeli, a so sicer zdravi, vendar so verjetno podedovali nagnjenost zanjo. Ponavljanje okužb je pogostejše tudi pri bolnikih z manjšo imunsko odpornostjo, pri starejših bolnikih z boleznimi ožilja na nogah in pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Po uspešni ozdravitvi je za njih priporočljiva uporaba antimikotičnih posipov, ki zmanjšajo vlažnost kože in preprečujejo razmnoževanje glivic. Po uporabi skupnih kopališč in obisku zdravilišč je potrebno noge dobro oprati, da se prepreči naselitev glivic na koži, pri ljudeh z večjim tveganjem pa je priporočljiva tudi uporaba antimikotičnega šampona. Pomagajo lahko tudi splošni higienski ukrepi. Koža stopal naj bo suha, obutev čim bolj zračna, nogavice je priporočljivo prati na 60 C in jih menjavati vsak dan.
Od česa je odvisna uspešna ozdravitev?
Ozdravitev je odvisna predvsem od pravilne diagnoze, izbire ustreznega zdravila in ustreznega časa zdravljenja - najmanj štirinajst dni za blage okužbe omejenega obsega oziroma vsaj en mesec, če so okužbe bolj razširjene in so že zajele hrbtišče stopala, podplate, poudarja dr. Dolenc – Voljčeva in dodaja, da je za uspešno zdravljenje potrebna tudi pravilna uporaba lokalnih zdravil.
Katere bolezni upočasnjujejo zdravljenje?
Izkušnje so pokazale, da je daljše zdravljenje potrebno predvsem pri imunsko manj odpornih ljudeh, pri bolnikih z malignimi boleznimi, HIV okužbo in pri številnih drugih boleznih, povezanih z zmanjšano imunsko odpornostjo. Zdravljenje je počasnejše tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo, starejših ljudeh, ki imajo težave z ožiljem na nogah ali bolezen perifernega živčevja, in ljudeh, ki se prekomerno potijo.
Vir: ABCzdravja, Julij/Avgust 2007
Avtor: Katja Mohorič
|
