Vpliv telesne teže na zdravje

Pre­komererna pre­hranje­nost
Prehra­njenost izra­ža­mo z indeksom telesne mase (ITM). Le-tega dobi­mo, če telesno maso posa­mezni­ka v ki­logra­mih deli­mo s kva­dratom njegove vi­ši­ne v metrih. Ljudje z ITM nad 25 so prekomerno prehra­njeni, ti­sti, ki ima­jo ITM pod 18,5 pa so nedohra­njeni. Loči­mo peri­ferno debelost (»ženska « debelost oz. debelost v obli­ki hruške) in  centralno debelost (»moška « oz. debelost v obli­ki ja­bolka). Pri peri­ferni debelosti se maščobne obloge na­bi­ra­jo veči­noma okoli bokov in na stegnih, pri centralni pa okrog pasu in okrog notranjih orga­nov v trebuhu.

Nastanek de­be­losti
»Prehra­njenost ljudi v normalnih življenjskih razmerah je v 70 odstotkih genetsko pogojena. Na­vadna debelost je poli­genska bolezen, kar pomeni, da na njeno dedovanje vpli­va­jo številni geni, ka­terih vpliv se med seboj prepleta. Pouda­ri­ti velja, da se  podeduje nagnjenost k debelosti, od dejavni­kov okolja pa je odvi­sno, ali se bo debelost razvi­la ali ne,« je razloži­la Potočni­kova. Med vpli­ve okolja pri­števa­mo prehranske na­va­de, privzgojene na­va­de glede telesne aktivnosti, pomanjklji­vo oza­veščenost in pogosto tudi nižji socialno- ekonomski sta­tus.

»Boj s kilogrami «
V zdravljenju prekomerne telesne teže je na prvem mestu sprememba življenjskega sloga. Le-ta na­mreč na za­četku poma­ga do ci­lja, ka­sneje, ko so kratkoročni ci­lji doseganja nižje telesne teže doseženi, pa skrbi za ohra­ni­tev dosežene telesne teže. Pomembno vlogo v preprečeva­nju in zdravljenju debelosti ima tudi zdra­va prehra­na z veli­ko vlaknin, ki jo sestavlja več manjših dnevnih obrokov. Na­slednji pomembni korak v zdravljenju debelosti pa je telesna dejavnost.
»Ni najtežje shujša­ti, ampak vzdrževa­ti doseženo težo in zdrav na­čin živivljenja ohrani­ti tudi v pri­hodnje « je razloži­la Potočnikova. Pri tem je pohva­li­la udeleženke Šole zdra­vega hujša­nja: »Na­čin hujša­nja, ki ste si ga za­da­le ve, je pra­vi­len. Pouda­rek je na zdravem na­či­nu življenja, vzporedno s tem pa se bo zni­ža­la tudi telesna teža.«

Zdravlje­nje z zdravili
»Pomembno je pouda­ri­ti, da zdravljenje z zdra­vi­li ni čudežna reši­tev in da tu ni­ka­kor ne govori­mo o čudežnih tabletkah, ki bi posamezni­ku omogoča­le izgubo telesne teže ob ohra­ni­tvi nezdra­vega sti­la živivljenja. Zdravljenje z zdra­vi­li je le pomoč, ki pa­cientom lahko poma­ga v prvih mesecih hujša­nja in ni­ka­kor ne na­domesti gi­ba­nja in zdra­ve  prehra­ne. Ta dva predpogoja mora­ta biti za­gotovljena vedno, ka­dar se odloča­mo za zdravljenje z zdra­vi­li. Na­tančno je treba pretehta­ti tveganja in kori­sti, « je razloži­la Kri­sti­na Potočnik.
  Za zdravljenje debelosti sta na voljo dve vrsti zdra­vil: ti­sta, ki delujejo na centralalni živčni si­stem, in ti­sta, ki delujejo lokalno, na zauži­te maščobe v prebavnem traktu. Predstavnik prve skupi­ne je si­butra­min, ki deluje na ravni  centralnega živčnega si­stema. Si­butra­min je za­vi­ra­lec apeti­ta, ki deluje tako, da zmanjšuje koli­či­no prena­šalcev signa­la za la­koto v možga­nih, zato se poveča občutek si­tosti. Vpli­va tudi na proi­zva­ja­nje toplote, ki je velik porabnik energi­je v telesu. Orli­stat pa je predstavnik lokalalno delujočih zdra­vil. Zdra­vi­lo na­mreč ne vstopa v krvni obtok in ne vpli­va na center za uravna­va­nje teka v možga­nih, marveč deluje v preba­vi­lih, in si­cer tako, da za­vre razgradnjo zauži­tih maščob za približno 30 odstotkov.

Kirurš­ko zdravlje­nje oziroma bariatrič­ni pose­gi
Ob predsta­vi­tvi tega na­či­na zdravljenja debelosti je Potočni­kova pouda­ri­la: »Ki­rurško zdravljenje debelosti je skrajni  ukrep, za ka­terega se odloča­mo le, ko so izčrpa­ne vse druge možnosti in je bilo večkratno zdravljenje z drugi­mi na­či­ni neuspešno. To zdravljenje ima lahko dra­stične posledi­ce na kakovost življenja posa­mezni­ka, zato je potrebno na­tančno pretehta­ti med prednostmi in slabostmi, ki jih ta obli­ka zdravljenja
pri­na­ša.«

Ba­ria­trične ki­rurške posege razdeli­mo v tri skupi­ne: restriktivni opera­cijski posegi (zmanjša­nje prostorni­ne želodca), pri­marno ma­labsorpcijski posegi (zmanjša­nje površi­ne, na ka­teri se hra­ni­la in z nji­mi ka­lori­je vsrka­va­jo v kri) ter kombi­ni­ra­ni restriktivno- ma­lababsorpcijski posegi (kombi­na­ci­ja obeh).

Vir: ABCzdravja, Junij 2008
Avtor: Klavdija Škrbo Karabegovi